Spodnje pismo smo kot odziv na tretji članek v Delu poslali uredništvu na dan objave, le dan kasneje pa smo s priporočeno pošto prejeli “Zavrnitev zahteve po objavi popravka po Zakonu o medijih” za vsakega od naših prvih dveh odzivov, češ, da zahteva po objavi popravkov ni utemeljena, popravki pa so predolgi. Naši odzivi niso ustrezali načinu zapisa, ki je zahtevan, da se objavijo kot popravek. Ustvarite si svoje mnenje. Spodaj pa preberite, kakšen je naš odziv na zapisno vsebino v tretjem zaporednem članku.
Spoštovani odgovorni urednik Bojan Budja, spoštovani namestnici Katja Svenšek in Olga Cvetek, spoštovani pomočnik Miha Hočevar,
danes, 28.10.2021, smo v Vašem časopisu zasledili članek z naslovom Pričevanja tistih, ki jim barvna očala pomagajo avtorice Milene Zupanič, s čimer pa ni zadoščeno našemu pozivu, da želimo po Zakonu o medijih popravek, kjer bomo lahko prikazali nasprotno mnenje in ovrgli neresnične navedbe.
Naj spomnimo:
Dne 20. 10. 2021 je bil v časopisu Delo objavljen članek novinarke Milene Zupanič z naslovom: Otroci potrebujejo strokovno pomoč, ne barvnih očal, ki je vseboval neresnične trditve o delu Irlen klinike Slovenija ter o znanstvenih podlagah metode Irlen, po kateri delamo.
Dne 22. 10. 2021 smo na naslove vseh urednikov, pisem bralcev in novinarke poslali strokovno argumentiran odziv (preberete ga lahko na tej povezavi).
Dne 21. 10. 2021 je bil v časopisu Delo objavljen članek novinarke Milene Zupanič z naslovom: Znake drugih motenj pripisujejo skotopičnemu sindromu, ki je poleg neresničnih trditev vseboval celo absurdne navedbe, kot je npr. očitek da otroci zaradi naše intervencije ne pridejo pravočasno do ustrezne pomoči, ali pa očitek dr. Košak Babuder o našem delu, pri čemer sama svetuje precej podobno (glejte naš odziv na 2. članek).
Na ta članek smo se z dvema različnima ( krajšim in daljšim) odzivoma oglasili prav tako uredništvu Dela in novinarki, in sicer z mailom in ustreznimi povezavami dne 26. 10. 2021.
Obakrat smo se sklicevali na pravico do popravka in zahtevali od uredništva, da naše odzive objavi, uredništvo do dne 28. 10. tega ni storilo, niti nas ni obvestilo o tem, kdaj in na kakšen način bo to naredilo.
Kljub vsemu, kar smo v obrazložitvah zapisali, očitno niti uredništvo niti novinarka naših argumentov niste pozorno prebrali , kar je razvidno iz današnjega (28.10.2021) članka v časopisu Delo, v katerem je sicer zapisano, da očala morda res nekaterim pomagajo, še vedno pa gre za metodo, ki ni znanstveno utemeljena.
Zato se sprašujemo: STE VSEBINO, OBJAVLJENO NA TEJ POVEZAVI, SPLOH POGLEDALI? In kaj točno za uredništvo Dela pomeni, da je nekaj znanstveno utemeljeno?
Od uredništva Dela smo res pričakovali, da se pred objavo katerega koli članka o dejstvih pozanima, če tega ni storila že novinarka.
Je Delo res postal časopis, ki daje prednost objavam v Wikipediji pred objavljenimi recenziranimi znanstvenimi raziskavami svetovno priznanih nevrologov in drugih znanstvenikov?
Zapisali ste, da Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport z delom presojevalcev na šolah ni seznanjeno.
Novinarka pri tem ni zapisala, kdo iz MIZŠ za to izjavo stoji.
MIZŠ financira izobraževanje učiteljev tudi, če si učitelji in drugi strokovni delavci znotraj svojega fonda, namenjenega izobraževanju, z odobritvijo ravnatelja udeležijo izobraževanja za presojevalca skotopičnega sindroma.
Ena od oblik stalnega strokovnega usposabljanja, ki jih financira MIZŠ, so tudi programi profesionalnega usposabljanja. Novinarka je pozabila preveriti tudi, da MIZŠ preko programov profesionalnega usposabljanja (v katalogu KATIS) razpisuje Izobraževanje za delavce v VIZ o skotopičnem sindromu / sindromu Helen Irlen. https://paka3.mss.edus.si/katis/ProgramPrijava.aspx?ID=5946&A=detailKP
Odločili ste se izpustiti zapis, ki so ga pripravili na Ministrstvu za izobraževanje za RTV, ki je o tem naredil prispevek, da »gre za novo metodo, ki so jo predstavili šolam in začeli tudi prva testiranja. V okviru evalvacije projekta bodo rezultati posredovani ministrstvu, kar bo lahko osnova za nadaljnje sistemsko urejanje tega področja«. https://4d.rtvslo.si/arhiv/dnevnik/174645438?jwsource=cl
V okviru projekta »Z roko v roki. Pomoč« je bilo do zdaj, financirano s strani MIZŠ, o skotopičnem sindromu na predavanjih seznanjenih 1.150 učiteljev in drugih delavcev na 39 VIZ ustanovah v Sloveniji.
Kolikor nam je znano (kar je bilo novinarki v telefonskem intervjuju tudi jasno povedano, celo popravljeno v pisni obliki zapisa intervjuja, nato pa se je to odločila izpustiti), pa se je na MIZŠ že spomladi odvil sestanek, na katerem so začeli potekati dogovori o zastavitvi obširnejšega projekta, v okviru katerega bi usposabljali presojevalce skotopičnega sindroma po vseh slovenskih šolah.
Zapisali ste tudi, da diagnoza skotopični sindrom še ni dovoljšen razlog za usmeritev otroka kot otroka s posebnimi potrebami, kar smo mi v drugem odzivu tudi jasno zapisali.
Torej v tem ni nič spornega.
Novinarka je omenila le to, spregledala pa je, da je Zavod za šolstvo organiziral delavnice za učitelje razrednega pouka z namenom, da bi lažje prepoznali skotopični sindrom pri učencih, in jim s preprostimi prilagoditvami v učilnici olajšali nekatere težave. Koordinatorica teh delavnic je bila Katarina Podbornik, koordinatorice področne skupine za razredni pouk na Zavodu za šolstvo.
Na osnovi tega je pripravila tudi prispevek v strokovni reviji za raziskovanje in razvoj področja razrednega pouka Razredni pouk (2020, št. 1), ki jo izdaja Zavod RS za šolstvo, kjer je izšel članek o skotopičnem sindromu: Učenci, ki so nam v izziv v vključujočem razredu.
Marca 2020 je Zavod za šolstvo načrtoval mednarodno konferenco v Laškem, kamor je bila s prispevkom povabljena tudi certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma, Maja Volk, sicer inkluzivna pedagoginja, da bi vsem prisotnim predstavila, kako skotopični sindrom vpliva na branje in počutje otrok, a je bila konferenca zaradi pandemije odpovedana.
Otroku s težavami smo dolžni pomagati.
Če vemo, da je pomoč na voljo, pa mu jo odrekamo, ker to nekomu pač ni po godu, je to neetično.
Ker ste doslej vztrajno ignorirali naše zapise, jih morda niti prebrali (sklepamo namreč, da bi, če bi jih, vsaj ta tretji članek upošteval naše utemeljene komentarje), in ker niste objavili popravkov in opravičil za prva dva članka, bomo razmislili o nadaljnjih korakih, predvsem pa bomo svoje odzive posredovali še drugim medijem.
Prepričani smo, da se bodo drugi mediji ali vsaj kakšen od njih v zgodbo zares poglobili, česar vaša novinarka v kar treh zaporednih člankih ni storila.
Spoštovani g. Bojan Budja in najožji sodelavci , ponovno Vas pozivamo, da v skladu z Zakonom o medijih poskrbite za korektno objavo popravka na vse tri objavljene članke, ki zadevajo naše delo in našo kliniko. Za pojasnila smo vam na voljo tudi osebno.
Inštitut za skotopični sindrom, Irlen klinika Slovenija,
v njegovem imenu diagnostičarke:
doc. dr. Polona Kelava, direktorica Irlen klinike Slovenija, certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Ljubica Kosmač, prof., strokovna vodja Irlen klinike Slovenija, certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Petra Vovk, prof. def., certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Maja Volk, mag. prof. inkl. ped., certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
