Nekatera vprašanja nam zastavite večkrat. Tu smo zbrali nekaj najpogostejših, morda dobite svoje odgovore že tukaj.
Zbrali smo tudi nekaj izkušenj uporabnikov barvnih folij Irlen in barvnih filtrov Irlen. Vabljeni k ogledu!
Laično boste težko ugotovili, za kaj gre, potrebno bo mnenje strokovnjaka. Lahko pa opazujete otroka, kako deluje pod umetno (predvsem fluorescentno svetlobo), ali takrat slabše, težje bere, postane utrujen, ga boli glava. Težave, ki so drugačne pri večji ali manjši količini svetlobe in pri drugačnem viru svetlobe, zelo verjetno povzroča skotopični sindrom, disleksija namreč od svetlobe ni odvisna. Otroka lahko tudi vprašate, da Vam opiše, kako črke vidi. Če opisuje premikanje črk, je zanje kriv skotopični sindrom. Seveda pa imajo mnogi posamezniki oboje: tako disleksijo kot skotopični sindrom, v tem primeru je potrebno najprej odpraviti simptome skotopičnega sindroma, saj je na tak način pomoč pri disleksiji bistveno bolj učinkovita (primer: najprej umirimo, ustavimo črke, ublažimo glavobol, nato pa se ukvarjamo s težavami, ki so tipične za disleksijo.) Za natančnejši pregled razlik in podobnosti med obema si lahko pogledate predavanje na to temo.
Najprej je potrebno izpolniti vprašalnik . Nato vprašalnik pošljete skeniran ali izpolnjen kar v pdf na naslov: info@irlenslovenia.com, ali po navadni pošti na naslov: Inštitut za skotopični sindrom, Središka ulica 4, 1000 Ljubljana. Ko vprašalnik pregledamo, se Vam po elektronski pošti oglasimo z navodili, kako se prijaviti na osnovno testiranje.
Vprašalnik morate najprej natančno izpolniti. Raje si zanj vzemite kakšen dan več, kot da ga izpolnite na hitro. Pomembno je, da je vprašalnik izpolnjen realno. Vedno vprašajte tudi otroka o področjih, o katerih sprašuje vprašalnik. Vprašalnik pošljite na: info@irlenslovenia.com ali Inštitut za skotopični sindrom, Središka ulica 4, 1000 Ljubljana. Ko dobimo izpolnjen vprašalnik, ga pregledamo in vam po elektronski pošti sporočimo, ali je bi bilo pri otroku smiselno opraviti testiranje ali ne. Če je testiranje glede na odgovore smiselno, potem vas bomo tudi usmerili na najbližjega presojevalca, ki bo opravil osnovno testiranje.
Vsekakor. Zaradi tega tudi vedno poudarjamo, da skotopični sindrom ne pomeni, da imamo „le“ bralne težave, prav tako ne pomeni, da imamo izključno bralne težave. Med osebami s skotopičnim sindromom lahko najdemo tudi dobre in strastne bralce. Pomembno je opazovati, kako in kaj berejo. Ali kljub temu, da berejo radi, berejo bolj v temi in jim je branje pri močni svetlobi težje? Ali med branjem vedno delajo odmore? Ali pretežno berejo vsebine, ki jih zelo zanimajo, zelo težko pa se prisilijo prebrati dolgočasno gradivo, ki ga morajo prebrati, pa jih ne zanima… Kadar oseba s skotopičnim sindormom bere žepnico, je to bistveno lažje, kot branje poročila na belem papirju, žepnice so namreč pogosto (ali pa kar praviloma) tiskane na recikliranem papirju, s katerega pa se manj blešči, možgani pa ne rabijo sestavljati bele barve ves čas branja – vse to pri skotopičnem sindromu vpliva na branje.
Da, skotopični sindrom pogosto najdemo pri nadarjenih, nadpovprečno inteligentih… Raziskave so pokazale, da se skotopični sindrom pojavlja pri 12 – 14 odstotkov nadarjenih učencev. Pri njih ga prepoznamo predvsem tako, da v uspeh, ki ga dosegajo, vložijo bistveno več truda in časa kot njihovi primerljivi vrstniki. Sicer pa so zanje značilni še: počasnost pri delu, utrujenost, izčrpanost, glavoboli, izogibanje branju za razvedrilo, slabi rezultati na testih, ki so časovno omejeni, ter oteženo sledenje.
Predvsem težava z besedilnimi nalogami (težko je razbrati pomen iz besedilne naloge, čeprav bi isti otrok, če bi mu problem razložili ustno, to brez težav razumel), zamenjevanje številk, vpisovanje v napačne stolpce pri podpisovanju števk… Boljše pokazano znanje in razumevanje in posledično višja ocena pri ustnem spraševanju kot pri pisnem ocenjevanju znanja. Iz reševanja naloge vidite, da otrok postopek razume, a se hitro zmoti v rezultatu, pogosto pri prepisovanju. Pri ocenjevanju ali preverjanju znanja je napak na začetku (pri prvih nekaj nalogah) manj, ko čas teče in otroku pada koncentracija, možgani pa so vse bolj obremenjeni, pa je napak več.
Enako kot pri branju z bele površine lahko skotopični sindrom povzroča težave tudi pri zapisovanju besedila na belo površino. To je eden izmed razlogov (ne pa edini), da priporočamo prilagoditev tudi barvne podlage. Če se otroku od belega lista blešči, če težko zadane vrstico, nato pa črk niti ne vidi dobro, medtem, ko jih zapisuje, če ima oteženo orientacijo, kje na listu se trenutno nahaja, je lahko pisava zaradi tega grša. Imamo izkušnje, ko se je pisava malo ali bistveno izboljšala s prilagoditvijo barve podlage ali z očali, vendar pa se to ne zgodi v vseh primerih. Za „grdo“ pisavo je lahko tudi več drugih vzrokov.
Če otroku za branje neka barva podlage ustreza bolj od bele, obstaja velika verjetnost, da ima skotopični sindrom. Mora pa to potrditi še ustrezno usposobljena oseba: certificiran presojevalec skotopičnega sindroma. Na prvi stopnji testiranja, ki jo izvajajo presojevalci, se strokovno, nikakor ne na osnovi branja, določi tisti izmed 11.000 odtenkov, ki jih imamo na voljo, ki je za otroka optimalen, in ta mu bo zares pomagal: odstranil bo vsa ali večino popačenj, če so prisotna, branje bo manj naporno. Če bo otrok uporabljal barvo papirja, ki mu le delno pomaga, bo to kmalu opustil, saj ne bo pravega učnika, vi pa lahko pridete do napačnega sklepa, da skotopičnega sindroma nima, in mu zato pomoč ne bo pravočasno omogočena. Barvnih folij Irlen ne morete kupiti brez opravljenega testiranja pri presojevalcu skotopičnega sindroma, saj bi tudi s tem dobili le približen učinek spremembe bralne podlage. Vsekakor priporočamo, da v tem primeru izpolnite vprašalnik, ter se dogovorite za testiranje.
Barvne zvezke prodajajo “za dislektike” zato, ker so ugotovili, da sprememba barvne podlage pomaga pri težavah pri branju, vendar pa so znanstvene študije dokazale, da sprememba barve ne pomaga tistim, ki nimajo skotopičnega sindroma, pa imajo lahko kljub velike težave z branjem. Kdor ima torej le disleksijo in je pri njem skotopični sindrom izključen, ne bo imel od barvnih zvezkov nobene koristi. Če vaš otrok raje piše v barvne zvezke, to pomeni, da ga bela podlaga moti, kar nakazuje verjetnost skotopičnega sindroma. Lahko ga testirate za disleksijo, smiselno pa bi bilo preveriti tudi možnost, da ima skotopični sindrom. Barvne zvezke ste namreč izbrali med odtenki, ki so na voljo (5-6 barv), optimalni odtenek, strokovno določen s strani presojevalca skotopičnega sindroma po metodi Irlen, izbran izmed nekaj več kot 11.000 odtenkov, pa bo prinesel še boljše rezultate. Prvi korak do testiranja je, da izpolnite vprašalnik za skotopični sindrom.
Razloga sta dva: Prvi razlog je v tem, ker prepoznamo več oseb s skotopičnim sindromom, saj imamo že dokaj dobro razvito mrežo presojevalcev, pa tudi druga stopnja testiranja je bolj dostopna, saj imamo v Sloveniji že štiri vrhunske specialistke za skotopični sindrom, diagnostičarke po metodi Irlen.
Gre torej za to, da odkrijemo več skotopičnega sindroma, ne za to, da bi bilo več oseb, ki ga imajo.
Drugi razlog pa je ta, da smo danes ljudje bistveno bolj obremenjeni s svetlobo, kot smo bili še pred 20, 50 ali 100 leti. Skotopičnega sindroma zaradi tega ni več. Le tisti, ki ga že sicer imajo, danes, ko vse dni gledamo v ekrane, monitorje, beremo z bleščeče belega papirja, včasih po cel dan sploh ne vidimo naravne svetlobe ipd… občutijo bistveno več težav zaradi te obremenjenosti. Včasih so ljudje večji del dneva bivali na prostem, brali so manj, če so, so brali ob sveči, papir ni bil tako bleščeče bel, v šolah so bile table zelene ali črne, v šolah in drugih inštitucijah ni bilo neonskih oz. fluorescentnih luči. Nismo imeli mobitelov, tablic, računalnikov, osvetljenih reklam in nakupovalnih centrov. Vse to poveča obremenitev možganov in s tem število in intenziteto simptomov.
Barva papirja in zvezkov, ki jih otrok uporablja za pisanje, torej tam, kjer uporaba folij ni možna (zvezki, delovni zvezki, učni listi, preverjanja in ocenjevanja znanja), mora biti čim bolj podobna barvi folij, določenih na testiranju pri presojevalcu. Le takšna barva bo optimalno pomagala, odstranila popačenja in pozitivno vplivala na branje in počutje.
Včasih že barve, ki so zelo podobne, ne pomagajo enako, še manj pa so ustrezne barve, ki od določene barve folij zelo odstopajo (npr. če otrok z določenimi modrimi folijami uporablja roza ali rumene zvezke). Kadar ima otrok zmerno do težjo obliko skotopičnega sindroma ga lahko nekatere barve tudi zelo motijo in je branje z njih in pisanje nanje celo manj prijetno kot na beli podlagi. Potrudite se, da otroku omogočite uporabo papirja v podobni barvi, kot so folije, barvni papir naj uporablja dosledno. Le tako boste lahko videli polne učinke testiranja na osnovni stopnji po metodi Irlen.
Če je vaša hčerka dobila dve foliji, mora praviloma uporabljati obe hkrati. Najprej se o tem prepričajte v izvidu, ki ste ga dobili po osnovnem testiranju, saj tam natančno piše, katere folije in v katerem zaporedju naj otrok uporablja. Če niste prepričani, vprašajte presojevalca, ki je opravil osnovno stopnjo testiranja. Ne bi bilo nenavadno, če bi morala uporabljati dve modro-sivi foliji hkrati. To, kar je bilo ugotovljeno na testiranju, najbolj optimalno odstrani morebitna popačenja besedila in branje naredi prijetnejše. Možno pa je tudi, da mora posameznik uporabljati drugačno kombinacijo folij pri močni svetlobi (npr. pod fluorescentnimi oz. neonskimi lučmi) in pri naravni svetlobi, vendar je tudi to zelo jasno zapisano v izvidu.
Strokovnjaki so prepoznali enajst tipičnih popačenj, ki jih doživljajo osebe s skotopičnim sindromom pri branju, in ta popačenja, v katerih koli kombinacijah, vedno priložimo izvidu. Kadar otrok na testiranju prepozna katerega od teh popačenj kot sebi lastnega, ali pa testne naloge, ki se jih na testiranju izvaja, pokažejo, da bi se mu ob dovolj dolgem branju besedilo začelo npr. tresti, izginjati ali dvigovati od podlage, te prikaze popačenj dodamo k izdanemu strokovnemu mnenju, namenjeni pa so temu, da si starši in učitelji lažje predstavljate, kako otrok zaznava črno besedilo na beli podlagi. Nekdo lahko doživlja enega od teh popačenj, mnogi več hkrati. Nekatera popačenja prikazujejo le približek tega, kar oseba doživlja, in kadar gre za variacijo teh znanih popačenj, prikaz priložimo z obrazložitvijo. Mnogi posamezniki doživljajo čisto individualna popačenja, katerih prikazi ne obstajajo, te se presojevalec potrudi čim bolje opisati. Barva, ki je bila otroku določena v obliki folij, mu bo pri enostavnih oblikah skotopičnega sindroma v celoti odstranila vsa ta popačenja, pri kompliciranih oblikah pa v večini. Še to: prisotnost popačenj ni pogoj za to, da bi rekli, da nekdo skotopični sindrom ima; obstajajo namreč oblike skotopičnega sindroma, kjer tovrstnih popačenj ni.
Dioptrija in barvni filtri Irlen so združljivi. Najprej morate opraviti osnovno stopnjo testiranja, kjer certificiran presojevalec po metodi Irlen ugotovi, ali ima vaš otrok skotopični sindrom ali ne. Na to testiranje naj otrok pride z očali, ki jih uporablja trenutno. Glede na ugotovitve osnovnega testiranja vam presojevalec svetuje, ali so za otroka smiselni tudi barvni filtri Irlen ali ne. Če se odločite za nadaljnjo obravnavo, boste pri presojevalcu ali ob prijavi na diagnostiko dobili točna navodila glede tega, kakšna očalna stekla so primerna za testiranje pri nas in nato barvanje v laboratoriju, ter kakšni so ustrezni okvirji zanje. Kdor dioptrije nima, naj okvirja ne kupuje vnaprej, temveč po opravljeni drugi stopnji testiranja oz. diagnostiki, kjer boste zanj dobili natančna navodila.
Res lahko zaradi hormonskih in drugih sprememb po določenem času pride do potrebe po ponovnem testiranju in preveritvi in prilagoditvi odtenka. Glede tega je za posameznega otroka potrebno vprašati presojevalca, ki je opravil osnovno testiranje, ali za nasvet pišite ali pokličite na Inštitut za skotopični sindrom – Irlen kliniko Slovenija.
Splošno pravilo je takšno: v kolikor ima otrok blago obliko skotopičnega sindroma, in mu ni bilo svetovano, da bi se testiral za očala, bo lahko s folijami, barvnim papirjem in ostalimi prilagoditvami, ki ste jih dobili navedene v izvidu, dobro uspeval pri branju in drugem šolskem delu. Medtem otroka opazujete po kriterijih iz izvida. Če po daljši uporabi barvnih folij Irlen pride do bistvenih sprememb, se pogovorimo o smiselnosti testiranja za očala. Pri blagi obliki se testiranje lahko odloži do takrat, ko se v telesu vzpostavi hormonsko ravnovesje. Če ima otrok zmerno to težjo obliko skotopičnega sindroma, pa lahko nošenje očal že pred puberteto in med puberteto pomembno vpliva na otrokovo branje, učenje in splošno počutje, tudi na samozavest, saj lažje izkaže ves svoj potencial. Predvsem je potrebno oceniti, koliko otroka skotopični sindrom ovira: koliko ima zaradi njega nižje ocene, ali pa slabšo samopodobo, ali ima še kakšne druge simptome, ki lahko pomembno vplivajo na kvaliteto življenja, kot so: glavoboli, vrtoglavice, slabosti, utrujenost, razdražljivost…, saj so to kazalniki, ki se lahko takrat, ko so odvisni od svetlobe, po obravnavi na diagnostiki, bistveno spremenijo, ter otrok s tem le pridobi in napreduje ob redni uporabi barvnih filtrov Irlen, kakovost življenja pa se mu izboljša.
Žal ne, saj bi lahko kemična sestava spreja vplivala na barvo. Rošenju očal se izognete z ustrezno namestitvijo zaščitne maske oz. z dovolj veliko masko, ki se jo namesti tik pod okvir očal, ki tako preprečuje, da bi izdihan zrak rosil stekla.
