Odzivi strokovnjakov na objavljen članek ali pa v podporo metodi Irlen in Irlen kliniki Slovenija – zapise bomo sproti dopolnjevali, saj pisma podpore še vedno prihajajo.
Odgovor na članek o Irlen pristopu v Delu
Škoda za otroke
»Otrokom, ki imajo težave s pozornostjo, koncentracijo, z branjem in učenjem, se dela velika škoda. Izkaže se, da otroci, ki pridejo k nam na očesno kliniko z barvnimi folijami ali očali z barvnimi filtri, nimajo dobro določene dioptrije. Nimajo določene osnovne korekcije vida, namesto tega pa jim na lažni, z znanostjo nepodprti način dajejo drage barvne filtre,« je povedala zdravnica, vodja otroškega oddelka doc. dr. Manca Tekavčič Pompe z Okulistične klinike UKC Ljubljana. Citat iz članka
Doc. dr. Tekavčičeva se zmrduje nad tistim, kar bi morali opraviti ona in njeni sodelavci. Pravilno določena dioptrija sodi v delokrog Okulistične klinike – mar ne? Če bi se res pozanimali, ne bi trosili napačnih informacij – dioptrije za očala teh otrok seveda določijo strokovnjaki – registrirani okulisti, njeni poklicni kolegi. Torej naj gospa poskrbi za red v svoji branži, če se ne strinja s kvaliteto in natančnostjo predpisanih dioptrij.
Doktor psihologije David Gosar je s tole izjavo resnico obrnil kot nogavico.
»Ker jih starši »zdravijo« po metodi irlen, ne pridejo pravočasno do znanstveno utemeljene strokovne pomoči. »Otroci, ki imajo pogosto disleksijo ali kakšno drugo motnjo, ostanejo neprepoznani in so deležni učinkovite pomoči šele kasneje. Ti otroci potrebujejo kakovostno psihiatrično, psihološko ali nevrološko obravnavo, v kateri se ugotovi, kakšne so njihove motnje. Te motnje odpravljamo po znanstveno dokazanih, empirično podprtih metodah, ki otrokom zares pomagajo.« citat iz članka
A res? Name se obračajo starši, ki želijo pomoč po obravnavah pri strokovnjakih, ki jih je naštel. Bili so pri različnih, ukrepi ne pomagajo. Ali pa so neživljenjski, saj šole nimajo pogojev za predloge. Veliko razočaranje starši izražajo nad odnosom teh strokovnjakov – pripeljejo otroka v obravnavo (po mesece in več dolgem čakanju) a ga jim po osmih ali desetih minutah vrnejo z navodilom: »Pridite čez toliko in toliko mesecev, ni bilo mogoče ničesar storiti, otrok ne sodeluje!«
Seveda ne sodeluje, ima težave, ZATO so ga starši pripeljali. Če strokovnjaki ne znajo pritegniti otroka v sodelovanje – kako bodo naredili kaj drugega? Svetujem, da vrnejo svoje nazive fakulteti in se lotijo posla, ki so mu kos.
Če želi dr. Gosar otrokom res pomagati, naj skupaj s kolegi omogočijo dostopnost v realnem času, z organizacijo in pritiskom na Zdravstveno blagajno – kajpak strokovno utemeljenim. Z zdravstveno blagajno, ne z zasebno prakso ob delu na kliniki in drugje.
(povezava na članek v javnih občilih o takem početju https://www.portalplus.si/2006/ocesna/ )
Zato doc. dr. Tekavčič – Pompe ni upravičena do kake visoke drže o tem, kaj je drago in kako so družine prikrajšane. V dopolnitev citat kje in kaj dela – tudi z odraslimi – da ne bo izgovorov
vir: http://www.okc-pfeifer.si/o-nas/nasi-zdravniki/doc-dr-manca-tekavcic-pompe-dr-med/ citat:
Na Očesni kliniki v Ljubljani se ukvarja predvsem z diagnostiko ter s konzervativnim in kirurškim zdravljenjem očesne patologije otrok, kot tudi z operacijami sive mrene pri odraslih. Konec citata
Tudi razširjeni strokovni kolegij za oftalmologijo se je izrekel o metodi. Mene kot nejevernega Tomaža prav zanima, kakšno strokovno utemeljeno metodo so uporabili oni, pa tudi gospod dr. Gosar. Kakšne raziskave so opravili, kvalitativne ali kvantitativne? Za ugotovitev, ali nekaj dejansko deluje ali ne deluje, terja tudi čas. Koliko časa so porabili – ali so oblikovali kontrolne skupine? Ali so se pač usedli, ugotovili, da te metode ni v učbenikih, ki so jih morda tudi sami pisali in se zato odločili, da ni strokovno? Je bil to njihov strokovno podprti pristop?
Še osebna izkušnja – ker nobeni stroki – tudi svoji pedagoški – ne verjamem na slepo prav nič, preverjam. Zato sem opravil test. Nosim očala iz časov srednje šole, z astigmatizmom. Zato sem odšel na testiranje kritično nastrojen. Imam še težave z ločevanjem barv, rdeče zelene … Skozi postopek sem ugotavljal, da na trenutke vidim zelo dobro, sumil sem, da se je le oko prilagodilo, zato sem na koncu prosil še za nekaj hitrih menjav. Tako sem odkril, da imam tudi sam težavo na tem področju in da filtri pomagajo. Še vedno ne popolnoma gotov sem opravil obisk pri svojem oftalmologu. Ja, dioptrija daje maksimalno jasno sliko. Leče so ustrezne. A s folijo čez predmet lahko preberem drobni napis na polnilcu za telefon, brez pa ne gre. Folija čez monitor podaljša čas dela brez utrujenih oči in barvni papir, posebej natisnjen, dobesedno kliče k delu. Ali deluje? V povprečju ena knjiga na leto več, pravi, da ja.
Strokovnjakom za vid in ostalim, ki se na tem področju ukvarjajo z otroki, predlagam, naj poskrbijo, da bodo njihove storitve otrokom na voljo. A to bo trajalo. Zato naj stopijo vstran ter naredijo prostor tistim, ki jim lahko pomagajo že zdaj.
Marko Juhant, 22.10.2021
Spoštovani.
Podajam vam lastno izkušnjo, ki smo jo imeli s skotopičnim sindromom pri hčerki.
Hči se je rodila z okvaro zaradi katere je imela nizek mišični tonus in pogoste zgibke po telesu. Opravili smo vso v Sloveniji dostopno diagnostiko, nismo se pa odločali za nadaljevanje diagnostike v tujini. Vodena je bila pri pediatru, nevrologu, razvojnemu fizioterapevtu, logopedu, delovnem terapevtu… Opravili smo vse razpoložljive diagnostične postopke. Na predlog gospe Ljubice je opravila še natančen okulistični pregled, ki je pokazal manjšo dioptrijo, ki smo jo korigirali z očali.
Hči ima status osebe s posebnimi potrebami. V osnovni šoli je imela vsa leta odobreno spremljevalko zaradi težav pri gibanju in učnih težav. Bila je zelo počasna pri branju, pisala je izredno počasi in pisava je bila komaj čitljiva. Velike težave je imela z razumevanjem matematike. Vključena je bila tudi v obravnavo pri specialnem pedagogu. Seveda sem tudi sam kot psihiater budno spremljal njen razvoj in se trudil uporabljati vse strokovne pristope, do katerih sem uspel priti.
Pri njenih 15. letih sva na pobudo prijatelja s hčerko obiskala laično predavanje neke matere o njenem sinu, ki ima skotopični sindrom. Res o tem še nikoli prej nisem slišal in sem bil do zadeve precej skeptičen. Na hitro sem pobrskal po spletu in zadeva se mi je zdela vredna pozornosti. Že med predavanjem mi je hči vsa vzhičena opisovala, da se to dogaja tudi njej (megljenje in premikanje črk, bleščanje in podobno).
Dogovoril sem se za pregled, ki ga je opravila nekaj mesecev kasneje. Na pregledu sem bil zraven. Seveda sem s svoje psihiatrične plati ocenjeval, koliko je pristop resen. Nisem zaznal nobenega zavajanja ali napeljevanja s strani preiskovalke. Pregled je bil opravljen strokovno. Odzivi hčerke so bili zelo pozitivni. Evidentno je bilo tudi njeno olajšanje, ko je končno dobila razlago, kaj se ji dogaja. Navajala je, da bistveno lažje bere preko barvnih folij.
Po pregledu bi morali na določitev očal, a se je zadeva precej zavlekla. Hči je za branje uporabljala barvne folija, bele zvezke smo zamenjali za rahlo obarvane. Tudi v šoli so ji omogočili prilagoditve.
Ob pregledu za določitev očal sem bil prav tako zraven. Pregled je trajal kar nekaj ur. Bilo mi je zelo dragoceno opazovati, kako je hči z vsako novo kombinacijo barvnih očal brala hitreje in z manj napakami. Komentirala je, da jo vse manj moti svetloba. Najbolj presenetljivo mi je pa bilo, ko se je z barvnimi očali sprehodila po hodniku in stopnicah. Njena sicer nestabilna hoja je z očali postala umirjena, brez huje motečih trzljajev in prvič, da je po stopnicah hodila brez opore in brez zanašanja.
Trajalo je spet kar nekaj časa, da smo dobili očala. Očala so bila modra, nekako kot sončna očala. Hči jih je redno uporabljala doma, v šolo pa ni upala z njimi. Njen uspeh se je lepo popravljal, imela je tudi več volje za učenje.
Na kontrolnem spregledu so ugotavljali, da so ji predpisana očala že premočna in smo jih nadomestili z manj obarvanimi. S temi očali je že šla tudi v šolo na kakšno preverjanje znanja. Svetovano ji je sicer bilo, da bi jih morala nositi ves čas. Njena izkušnja je, da ji včasih bolj pomagajo barvna očala z dioptrijo, včasih pa potrebuje samo očala z dioptrijo. Učni uspeh se ji še naprej popravlja. Tretji letnik srednje poklicne šole je naredila s prav dobrim uspehom. V četrtem letniku upa na odličen uspeh.
Prilagam še hčerkine navedbe težav:
Pred odkritjem skotopičnega sindroma:
- zamegljen tekst
- besedilo se je podvojilo oz. dobilo neko senco
- pojavljale so se linije narejene s presledki v besedilu
- velikokrat so se črke tudi premikale
- besedilo se je treslo
- okoli besed so se ostale besede vrtele
- ko je bil prisoten rahlo bleščeč papir je tekst izginjal oz. bil videti izpran
- velikokrat mi je bilo nelagodno med branjem
- glava me je bolela v predelu oči ali čela
- stalna utrujenost med in po branju besedil
- utripajoča svetloba me je izredno utrudila (npr. med vožnjo v soncu ob drevesih)
- zelo počasno branje
Po prejemu očal:
- veliko bolje in lažje presodim oddaljenost oz. globino
- ni glavobolov
- hitreje berem in besedilo tudi razumem
- boljša koncentracija
- besedila niso nič več popačena ali pa samo še malo
- lažje razumevam matematika oz. si bolje predstavljam števila
Zahvaljujemo se za pomoč, ki smo jo dobili pri vas.
Lep pozdrav
Branko Brinšek, dr. med. spec. psih., 21. 10. 2021
Izkušenj z otroki s skotopičnim sindromom imam veliko. Pogosto pridejo k meni na obravnave, saj se skotopični sindrom pojavlja skupaj z drugimi motnjami. Pogosto jim obravnavo za skotopični sindrom predlagam sam, saj vidim, da bo ustrezna rešitev za vsaj del njihovih težav. Mnogi od teh otrok nujno potrebujejo pomoč metode Irlen, pri nekaterih seveda s tem ni vse rešeno in potrebujejo še obravnavo psihoterapevta. Včasih gre za soobolenje, včasih je v ozadju ADHD, ali pa kakšna druga genetska motnja. Pomembno je, da se pri otrocih zmanjša ogroženost zaradi predstav, ki jim jih prikažejo možgani.
Skotopični sindrom sam opišem na nekaj straneh tudi v svoji novi knjigi, ki sicer govori o ADHD in soobolenjih, in bo izšla meseca novembra. Recenzor knjige je prof. dr. Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani.
Dr. Viljem Ščuka, zdravnik, pediater, psihoterapevt
Na tem mestu lahko preberete mnenje ugledne svetovne oftalmologinje, raziskovalke, predavateljice s področja oftalmologije, ki je tudi diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen, zato obe področji dobro pozna in jasno razloži, da skotopični sindrom ni oftalmološki problem, ampak je od njega ločen.
Njeno mnenje je bilo napisano na našo prošnjo ob drugi priložnosti, ne kot odziv na članek v Delu, vendar smo ga priložili zato, ker menimo, da nastale nesporazume dobro pojasnjuje.
Članek zaradi avtentičnosti objavljamo tako, kot ga je zapisala, v angleščini.
Dear Sirs
As an Ophthalmologyst , Clinic Director and Researcher in the área of Neurovision Sciences at the Hospital de Olhos de Minas Gerais Brazil, I would like to explain that Irlen Syndrome is not an specific ophthalmologycal problem nor it is usually addressed as such in the medical field.
Most of the time all it is required is that the person has had a recent vision exam and is wearing the refractive correction at the moment of her screeing for the Syndrome, in case it was previously prescribed by an ophthalmologyst.
The scope of Irlen Syndrome complaints requires a multidisciplinary approach and the psychologyst is one of the leading partners due to the large negative impacts it may bring in the quality of life of people who suffer from it.
Irlen Syndrome can be a source of very valuable information and according to the área of study, one can explore and focus in the the mental, psychologycal, self steem, impacts in the working and academic performance without having to depend on a specific advisor in the Ophthalmology field.
If there is any further questions, please contact me.
Sincerely,
Profa. Dra. Márcia Reis Guimarães MD PhD
Ophthalmologyst CRMMG – 10160 Brazil
MSC Biologia Molecular Universidade Paris V , France
Fellowship em Ocular Pathology pelo Armed Forces Institute – Washington D.C., USA
Doutora em Neurovisão pela Faculdade de Medicina – UFMG Brazil
Chefe Departamento da Qualidade de Visão do Hospital de Olhos de Minas Gerais
Prof. Assistente (Coordenadora de Embriologia Ocular do Curso de Ciências Básicas) da UNIFESP e International School of Neurovision da UFMG. Brazil
Adjunct Professor Ophthalmology – FASEH – Medical School, Faculdade Ecologia Humana Vespasiano MG Brazil
Na tem mestu lahko preberete mnenje svetovno priznanega nevrologa, raziskovalca in predavatelja na Cornell University, Adama Andersona, avtorja mnogih znanstvenih člankov, o tem, da skotopični sindromom ni oftalmološki problem..
Njegovo mnenje je bilo napisano na našo prošnjo ob drugi priložnosti, ne kot odziv na članek v Delu, vendar smo ga priložili zato, ker menimo, da nastale nesporazume dobro pojasnjuje.
Njegovo mnenje osvetli učinke filtrov, ki jih doživljajo uporabniki.
Članek zaradi avtentičnosti objavljamo tako, kot ga je zapisal, v angleščini.
I would like to state that the assumption that Irlen Syndrome is an ophthalmological problem is incorrect. Irlen Syndrome is not an ophthalmological condition but is a neurological condition. Our research has shown that Irlen Syndrome is associated with abnormal brain activity, including the visual system but also extending to other brain regions related to higher levels functioning. We also find the Irlen filters normalizes some of these brain activity abnormalities.
Adam K. Anderson, PhD
Expert in neuroscience, academic researcher
Professor, Department of Human Development, Cornell University
Pri sindromu Helen Irlen je problem nepravilna zaznava barv v možganih, ne pa ostrina vida (kar preučujejo oftalmologi), zato nikakor ne smemo mešati dioptrije in očal z barvnimi filtri Helen Irlen. Ko ti učiteljice iz šol povedo, da imajo učence s skotopičnim sindromom, ki jim očala z barvnimi filtri Irlen pomagajo do te mere, da postanejo odlični učenci in bralci, potem prav gotovo verjameš, saj učitelji niso vzpodbujeni z nobenimi finančnimi sredstvi. In ko vidiš na lastne oči, kako se mučijo z branjem otroci brez folije in kako tekoče z njo, ni nobenega dvoma.
Doc. dr. Aksinja Kermauner, učiteljica slovenščine, profesorica likovne umetnosti, doktorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, smer tiflopedagogika
Kot pravi Helen Irlen: “Metoda Irlen ni zdravilo za avtizem, disleksijo, ADHD ali druge težave. Ta metoda le odstrani eno plast težav, ki se imenuje preobremenitev vizualne percepcije. Zaradi tega lahko posameznik bolje funkcionira na specifičnih področjih, ki so prej predstavljala oviro.” To so tudi besede, ki jih sama poudarim na vsakem testiranju in prav vsakemu (pred pregledom za očala z barvnimi filtri Irlen) svetujem še obvezen pregled pri optometristu, saj mora biti korekcija vida na prvem mestu, kar se zapiše tudi v izvid. Vsekakor pa so učinki metode Irlen lahko mnogo več kot le lažje branje in pisanje. Ko to vidiš v živo, te v nasprotno ne prepriča nič več.
Mag. Nina Čelešnik Kozamernik, učiteljica razrednega pouka in angleščine za 1. in 2. triletje, certificirana presojevalka skotopičnega sindroma po metodi Irlen in koordinatorica projekta Strokovni center za celostno podporo otrokom in mladostnikom z okvaro vida ter otrokom in mladostnikom s primanjkljaji na posameznih področjih učenja (2017-2020)
Prebiram članek v Delu in razmišljam….
Več kot trideset let delam na OŠ kot logopedinja in izvajalka DSP (za predšolske otroke in osnovnošolce). Pri svojem delu se vsakoletno srečujem z otroki, ki imajo velike težave pri branju, pisanju, pozornosti in koncentraciji, imajo hude glavobole ali težave s solzenjem in pekočim občutkom v očeh. Še nekaj let nazaj je veliko mojega dela pa tudi dela otrok in njihovih staršev ostalo brez vidnih rezultatov. Izvajali smo različne vaje, otroke sem napotila k najrazličnejšim strokovnjakom – okulistu, kliničnemu psihologu, specialnemu pedagogu, pedopsihiatru, a rezultat je ostajal bolj ali manj enak. Velikokrat mi je kakšna mama potožila, da je otrok dobil očala z minimalno dioptrijo, ki pa jih ni hotel nositi, saj so ga še bolj ovirala pri branju oziroma šolskem delu. Veliko staršev pa tudi učiteljev je bilo prepričanih, da otroci svoje težave potencirajo, so leni, iščejo izgovore. Tudi sama nisem več vedela, kako lahko pomagam.
Ko sem se pred šestimi leti prvič srečala s terminom skotopični sindrom, sem bila sprva zelo skeptična. Le kako je mogoče, da samo barvna folija ali očala tako zelo pomagajo otrokom?
Po krajšem premisleku sem se odločila in se ob podpori ravnateljice udeležila usposabljanja za presojevalca skotopičnega sindroma. Na vsakem srečanju posebej sem ugotavljala: »Pa saj govori o mojih učenci (ko je predavatelj našteval težave oseb s skotopičnim sindromom)! Le kako nisem prej pomislila na to (večkrat sem pri predstavitvi posameznih primerov slišala, da otroci ne znajo opisati svojih težav in mislijo, da vsi tako vidijo) ? Tega pa jih nisem nikoli vprašala (Pri spoznavanju osnov testiranja smo se vedno znova in znova ukvarjali z vprašanjem: »Kako izgleda stran, ko berete? Kaj se dogaja s črkami na listu?.«) In še bi lahko naštevala, kaj vse se mi je porajalo ob simptomih, ki so lahko povezani s skotopičnim sindromom. Vsako dejstvo, vsak simptom je »dobil slike« mojih otrok.
Ko sem za pridobitev certifikata testirala prostovoljce iz svoje okolice, sem naletela na res nenavadne stvari. Da ne bo pomote – pri marsikaterem testiranem nisem ugotovila težav oziroma prisotnosti skotopičnega sindroma. Veliko pregledanih pa mi je opisovalo svoje težave: pekoče oči, bleščanje pri prepisovanju z bele table, glavoboli v trgovskih središčih ali ob branju ob močni umetni svetlobi, premikanje črk na listu, črke postanejo meglene, ob branju mi postane slabo. Ko sem uspela določiti ustrezno barvno folijo ali kombinacijo več folij, so se težave takoj vsaj omilile pri nekaterih pa tudi povsem izginile. Mnogim sem predlagala še nadaljnje testiranje oziroma diagnostiko v Ljubljani. Nekatere sem tudi sama spremljala na pregled, saj sem želela videti, kako poteka celoten postopek. Težko opišem svoje občutke, ko sem že na testiranju opazila neverjetne spremembe pri otroku: celotna drža telesa se je sprostila, navadno je sledil velik nasmeh na obrazu in nemalokrat tudi solze mame, ko je končno slišala svojega otroka tekoče brati. Ko so ti otroci prejeli ustrezna očala, so zaživeli na novo. Učitelji so mi poročali o spremembah in napredku. Starši so pripovedovali, da ne morejo verjeti, da njihov otrok končno vzame knjigo v roke brez upiranja in bere, bere,.. In moje delo z njimi? Ni bilo več zavijanja z očmi. Ni bilo več zehanja in mencanja. Počasi sem se skupaj s posameznim otrokom uspešno prebijala do cilja – branje brez zatikanj, veselje ob uspešno prebranem besedilu, zbrano sledenje pri delu in usvajanju šolske snovi. Meni osebno pa je še vedno zelo pomembno tudi, da so prav vsi otroci postali bolj samozavestni, suvereni.
Seveda pa takega »srečnega« konca ni bilo pri vseh testiranjih. Pri mnogih skotopičnega sindroma nisem zaznala. Vendar se moje delo ni končalo pri tem. Kadar sem zaznala, da gre pri otroku npr. »samo« za težave, ki bi lahko bile posledica disleksije, sem starše na to opozorila, predlagala dodatne preglede pri kliničnem psihologu, specialnemu pedagogu. Skupaj z učitelji smo sestavili individualizirani program dela, veliko otrok je bilo kasneje usmerjenih in so danes deležni kar nekaj ur dodatne strokovne pomoči. Prav tako mnogo otrok po prejemu očal ni odpravilo vseh svojih težav – disleksija je seveda ostala, saj očala niso namenjena lajšanju težav izven skotopičnega sindroma, so pa lažje sodelovali pri odpravljanju motnje oziroma iskanju strategij za premagovanje le-te.
Pet let testiranja je za mano in z gotovostjo lahko napišem: Splačalo se je! Toliko dobrih sprememb opažam pri »mojih skotopikih«, toliko uspehov, srečnih nasmehov, umirjenih otrok in družin je za vsemi temi mavričnimi očali! Vesela sem, da sem lahko delček tega. Nikoli nisem in ne bom zanikala strokovnosti vseh naših zdravnikov in ostalih specialistov, nikoli pa tudi ne bom prenehala iskati možnosti, poti, idej, kako otrokom pomagati – danes so to »mavrična« očal in prepričana sem, da bomo skupaj našli še veliko novih rešitev. Včasih je pač treba prisluhniti tudi s srcem.
Andreja Mlekuž, »samo« šolska logopedinja in certificirana presojevalka Irlen
S skotopičnem sindromom sem se prvič srečala na Pedagoški fakulteti, ko sem med besedami predavateljice prepoznala tudi nekaj svojih posebnosti, zato me misli o sindromu spremljajo že od študentskih let.
Zaposlila sem se kot inkluzivna pedagoginja – učiteljica dodatne strokovne pomoči in že prvo leto poučevala dva učenca z diagnosticiranim skotopičnim sindromom. V ta namen sem se na tem področju še dodatno izobrazila, spoznala načine, kako otrokom in drugim z Irlen metodo prilagoditi učni proces in jim tako učinkovito pomagati. Ker me je to področje vse bolj zanimalo in ker sem se na lastne oči prepričala, kako barvni filtri otrokom v šoli olajšajo učenje in kako jim pomagajo pri vsakodnevnem funkcioniranju, ne samo pri šolskem delu, temveč tudi pri počutju in samozavesti, sem se letos odločila, da postanem presojevalka za skotopični sindrom. Trenutno sem v postopku pridobitve certifikata, odkrivam in raziskujem globino skotopičnega sindroma ter sem vsak dan znova fascinirana nad metodo Irlen in njeno močjo, s katero sem in bom pomagala ljudem. Veselim se srečnih mavričnih zgodb in skupnega spoznavanja sveta skozi barve!
Tina Zabukovec, mag. prof. inkl. ped., zaposlena pa na osnovni šoli kot učiteljica dodatne strokovne pomoči
Pozdravljeni,
pošiljam odziv na članek v Delu, ki ste ga objavili 20. 10. 2021:
presenečen in osupljen sem bil, ko se je v časopisu Delo pojavil članek o metodi Irlen, ki je opisoval uporabo folij oz. očal kot placebo učinek. Mnogo mednarodnih raziskav je bilo opravljenih, na kar vas je obvestil Inštitut za skotopični sindrom in so javno dostopne in prav bi bilo, da prisluhnete in objavite tudi odziv, ki ga je Inštitut pripravil in vam ga poslal. Živi dokazi, da branje deluje pa so mnenja uporabnikov folij in filtrov ter nazadnje nas presojevalcev in diagnostičark. Bralec vašega časopisa si v članku lahko ustvari mnenje le ene strani, za širši vpogled pa prepustimo besedo različnim strokovnjakom, tudi Inštitutu za skotopični sindrom. V nasprotnem primeru si (lahko) ustvarim mnenje, da so v ozadju interesi koga drugega.
Besede, ki jih doživimo presojevalci pri testiranih osebah kot so: »Ne morem verjeti, to se čisto drugače vidi.« ali » Kako to nisem mogel videti že prej.«. » Ali je to možno, da sedaj vidim čisto drugače?« in s preverjanjem branja besedil brez in z folijami nam daje samozavesten občutek, da smo nekomu pomagali pri današnji osnovni veščini, kot je branje in mu olajšali življenje. Tudi naša mesečna izobraževanja, ki nam širijo obzorja, kako skotopični sindrom »sobiva« z drugimi učnimi ( in vedenjskimi) težavami so dragocena, saj raziskujemo, na kakšen način lahko otrokom še pomagamo. Kot razredni učitelj z 20-letno prakso se vsak dan srečujem s težavami v razredu, ki jih lahko kot kreator in vodja vzgojno-izobraževalnega procesa lahko obvladujem (in moram znati obvladovati) in vodim. Že manj uporabe luči in več dnevne svetlobe ter pogled na zeleno tablo pomagata vsem otrokom, ne le učencem s skotopičnim sindromom. Preizkušeno. Za pomoč učencem iščemo različne poti, včasih marsikatere za otroka zaradi različnih ( ekonomskih) ovir niso dosegljive.
Prisluhnite različnim strokovnjakom. Z razvojem znanosti danes lahko pomagamo, ne z enostransko napisanimi članki.
Šola še zdaleč ni več samo izobraževanje. Je bivanje otrok, ki prinašajo različne izzive in na te smo učitelji različno pripravljeni. Ja, presojevalca na vsako šolo. Kot tudi specialnega pedagoga in psihoterapevta. In dostop do različnih strokovnjakov, ki znajo svetovati staršem in učiteljem. Otroci nas potrebujejo bolj kot kadarkoli prej.
Sašo Oberski, učitelj razrednega pouka
Odziv na prispevek v Odmevih, dne 5.11. 2021
Spoštovana ga. Carl,
V petek, 5.11. 2021 sem gledala vaš prispevek o skotopičnem sindromu in metodi Irlen, zato sem se odločila, da vam namenim nekaj besed.
Sem specialna in rehabilitacijska pedagoginja z več kot dvajsetletnimi izkušnjami in raznolikimi specialističnimi znanji, pridobljenimi tako v Sloveniji kot tujini. Na svoji poklicni poti sem se osredotočila predvsem na raziskovanje primanjkljajev na posameznih področjih učenja, predvsem disleksijo in diskalkulijo.
Kot verjetno veste je disleksija dedno in nevrološko pogojena, kar se kaže v spremenjenih senzornih procesih na določenih področjih v možganih. Pri disleksiji gre tako predvsem za šibke senzorne funkcije. Ko govorimo o senzornih funkcijah imamo v mislih poenostavljeno vidne, slušne in prostorske zaznave. Raziskave zadnjih let nam povedo, da obstaja več vrst disleksij in ena izmed teh je tudi vizualna disleksija, kjer gre predvsem za težave z zaznavanjem/prepoznavanjem vidnih informacij. Pri osebah s tovrstno disleksijo je mnogokrat prisoten tudi vizualni stres, ki bralno-napisovalne procese dodatno oteži ali onemogoči. Tudi sama sem se v svoji dolgoletni praksi pogosto srečevala z otroki in mladostniki s tovrstnimi težavami, zato sem temo začela bolj temeljito raziskovati in tako prišla tudi do Meares-Irlen sindroma. Ko sem pred nekaj leti naletela na izobraževanje za presojevalca skotopičnega sindroma po metodi Irlen tudi v Sloveniji, sem se zanj odločila iz dveh razlogov: si pridobiti o tej temi več znanja in spoznati še eno dodatno orodje kako pomagati v posameznih primerih.
Kot ste se najverjetneje podučili, je pri primanjkljajih na posameznih področjih učenja velika prisotnost sopojavljanja motenj, kar v praksi pomeni, da imajo otroci in mladostniki izzive na številnih področjih. Specialni in rehabilitacijski pedagogi moramo imeti številna znanja (pa najbrž ne samo mi) in izvajamo različne treninge za razvijanje primanjkljajev ter črpamo znanja iz številnih področjih, saj je potrebno na otrokov razvoj gledati celostno. Tako sem v zadnjih štirih letih od kar poznam skotopični ali Irlen sindrom le-tega prepoznala pri kar nekaj otrocih. Verjemite mi, da vse zgodbe o velikem olajšanju, lahkotnejšem branju, omilitvi kroničnih glavobolov NISO izmišljene. Otrokom, ki doživljajo vizualni stres, je določitev ustreznega barvnega odtenka lahko velika opora in pomoč pri učenju.
Zagotovo drži trditev, da za ustrezno in učinkovito pomoč otroku ni dovoljšna samo postavitev diagnoze skotopičnega sindroma in določitev ustreznega barvnega filtra, temveč potrebujejo celovito nudenje pomoči tako v šoli kot v idealnem primeru v zunanji instituciji. Je pa določitev ustreznega barvnega odtenka lahko en korak več v iskanju in nudenju ustrezne pomoči, ko je to potrebno.
Z lepimi pozdravi,
mag. Nataša Vanček, prof.def.
Tudi na podružničnih šolah imamo učence s skotopičnim sindromom
Pred štirimi leti sem v svoj razred dobila prav posebnega dečka. Bil je zelo prizadeven in vesten učenec. Pri pouku je dobro sodeloval v zgodnejših urah, po 5.šolski uri, pa pogosto ni več mogel slediti, ali pa z veliko težavo in to pri kakršnikoli dejavnosti. Zaradi učnih in govorno jezikovnih težav je imel dodatno strokovno pomoč specialne pedagoginje. Dodatno pa je na centralni šoli obiskoval še logopedsko obravnavo. Ker je bila specialna pedagoginja veliko odsotna, pretežni del ur pa je ni nadomestil noben drug specialni pedagog, sva se z Luko poskusila znajti in iskala načine ter priložnosti za pomoč pogosto v okviru pouka in kdaj tudi pred poukom, saj je bila njegova storilnost takrat veliko boljša. Ob vsej tej pomoči in prilagoditvah je učenec dosegal vsa temeljna znanja. Opazila sem, da je pri delu z njim veliko bolje, če se izloči balast in se ga le s tem sploh ne obremenjuje, medtem pa mu ponudim veliko dodatnih vaj za pridobivanje temeljnega znanja. Večkrat me je pri samostojnem delu pozitivno presenetil, da je naloge, za katere sem ocenila,da jih samostojno ne bo znal rešiti, pravilno rešil. Kljub vsemu me je ves čas vznemirjala njegova huda občutljivost na močno svetlobo in stalno solzenje oči. Velikokrat je tožil tudi zaradi glavobolov, zato sem prosila šolsko logopedinjo, če ga lahko testira za morebitno prisotnost skotopičnega sindroma, kar je tudi potrdila in ga napotila v Ljubljano na Irlen kliniko. Tu so ugotovili, da gre pri dečku za močno občutljivost na svetlobo. Dobil je posebna očala in od tistega trenutka dalje se je njegovo branje znatno izboljšalo, izostali so tudi glavoboli in vsakodnevno solzenje oči, ki ga je zelo oviralo pri delu. Kar naenkrat sem dobila občutek, da je v moj razred prišel drug, nov učenec. »Ta novi učenec« je bil vesel, pogosto nasmejan, ni imel več zaskrbljenega obraza, skratka zadovoljen deček, spreten pri športu, z velikim veseljem do gibanja in do dela na sploh. Še vedno pa zelo vesten in predan delu ter hvaležen za vsako minuto pomoči. V razred pa seveda nikoli ni prišel brez očal. Končno se je opogumil in sodeloval tudi v gledališki igri ter s primerno vlogo večkrat brez težav nastopil pred polno dvorano gledalcev v soju vseh žarečih reflektorjev. Seveda ima veliko zaslug za njegov uspeh tudi njegova mama, ki je z njim redno delala po mojih priporočilih in po lastni presoji ter se je kljub nepoznavanju skotopičnega sindroma odločila za pregled. Niti malo ni odlašala pri odločitvi za plačilo očal, saj je bila za dobro svojega otroka pripravljena storiti prav vse. Danes lahko z gotovostjo zapišem, da se je vse delo in usmerjanje zelo splačalo. »Moj bivši« učenec danes smelo in uspešno koraka proti koncu osnovnošolskega izobraževanja ob dodatni strokovni pomoči in z »mavričnimi« očali.
Suzana Puš, prof.raz.pouka
