Ravno v mednarodnem tednu zavedanja o skotopičnem sindromu 2021 so nas v časopisu Delo presenetili s člankom o tem, da »otroci potrebujejo strokovno pomoč, ne pa barvnih očal«, ter da na Irlen kliniki Slovenija s svojim delom škodimo otrokom.
Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi, izšel pa je 20. 10. 2021, v časopisu Delo.
Članek zavajajoče navaja dvome v obstoj skotopičnega sindroma, trditve, da gre pri metodi Irlen za placebo učinek, kar je bilo ovrženo z več znanstvenimi raziskavami, ter v podporo svojim trditvam navaja mnenja strokovnjakov, katerih primarno področje delovanja ni nevrologija; skotopični sindrom pa je nevrološka motnja. V članku, ki metodo neutemeljeno predstavi kot škodljivo, in se ne poglobi v najnovejše vrhunske znanstvene raziskave, ki ugotavljajo izjemne uspehe naše metode, boste prebrali tudi, da je pri težavah, za katere vemo, da jih povzroča skotopični sindrom, dovolj druga pomoč, ki je na voljo (npr. da bi znali v tem primeru bolje pomagati specialni pedagogi, psihologi in medicina).
Ekipa Inštituta je pripravila obsežen odziv na članek, ki ga lahko preberete spodaj, poslali pa smo ga tudi uredništvu Dela.
Odgovor na članek z naslovom: Otroci potrebujejo strokovno pomoč, ne barvnih očal, objavljen v časopisu Delo 20. 10. 2021, avtorice Milene Zupanič
Ravno v mednarodnem tednu zavedanja o skotopičnem sindromu, ki je potekal od 18. 10. do 22. 10. in so ga obeležili po vsem svetu, tudi pri nas, smo bili na Inštitutu za skotopični sindrom, Irlen kliniki Slovenija, neprijetno presenečeni, ko smo v vašem časopisu zasledili članek »Otroci potrebujejo strokovno pomoč, ne barvnih očal«.
Zelo neprijetno presenečeni, kar ogorčeni, so bili tudi mnogi vaši bralci, ki imajo z našim delom izkušnje. Nekateri so pisali sami tudi avtorici članka ali uredništvu Dela. Članek navede kar nekaj neresničnih podatkov in izkrivljenih dejstev, predvsem pa ne predstavi celotne slike, mnenja še kakšnega strokovnjaka, ki ima izkušnjo z metodo Irlen, ki jo pri svojem delu uporabljamo, kaj šele osebnih izkušenj.
Tudi znanstvenih člankov, ki metodo podpirajo, avtorica ni poiskala. Ker tega vaša novinarka Milena Zupanič ni naredila, vam jih posredujemo v povezavah med besedilom. Mnenja in odzive strokovnjakov si lahko preberete tu, osebne zgodbe otrok in odraslih pred in po obravnavi pri nas oz. konkretne odzive naših uporabnikov na članek na tem mestu, nekaj znanstvenih člankov, ki proučujejo vpliv barvnih filtrov na možgane, pa tukaj.
Ogorčenje, ki ste ga povzročili pri naših uporabnikih, je neizmerno. Razočaranje, da si je vaš medij dovolil naše delo prikazati tako nekritično in enostransko, brez soočenja dejstev, je veliko. Neprimeren je tudi ton članka, češ, umaknite se, Irlen klinika Slovenija, saj znamo te stvari rešiti ostali strokovnjaki.
Naj poudarimo, da je Irlen klinika Slovenija vedno dobro sodelovala s številnimi najrazličnejšimi inštitucijami in strokovnjaki in mnogim otrokom in odraslim smo lahko pomagali šele v sodelovanju z več strokami. Intervjuvani v članku pa sodelovanje z nami iz nam nerazumljivega razloga zavračajo.
Le primer: vsem osebam pred diagnostiko svetujemo strokovni pregled vida, saj je diagnostiko po metodi Irlen le na ta način možno ustrezno izpeljati. Mi namreč nismo strokovnjaki za oči, tako kot oftalmologi niso strokovnjaki za skotopični sindrom. Vsakdo rešuje težave s svojega področja. Velikokrat moramo združiti moči in to mi že ves čas uspešno počnemo. Pri otrocih, ki imajo poleg skotopičnega sindroma še kakšne druge motnje, obvezno priporočimo nadaljnje obravnave, če jih niso opravili že pred obiskom pri nas. Nikoli ne trdimo, da lahko odpravimo primanjkljaj, kot je dioptrija ali težave s fonemskim zavedanjem. To niso težave, ki bi jih povzročal skotopični sindrom. Naša metoda zmore sicer veliko, ne zmore pa vsega, in njenih omejitev se zavedamo. Vedno svetujemo celostne obravnave tudi izven našega področja, zato, da se otrokom in odraslim ustrezno in v največji možni meri pomaga.
Strokovnjaki z različnih področij skotopični sindrom poznajo, prav tako moč metode Irlen in z nami uspešno sodelujejo. Svoje odzive na objavo so do sedaj (objave bomo sproti dopolnjevali) zapisali avtor, predavatelj in terapevt in specialni pedagog za motnje vedenja in osebnosti Marko Juhant, psihiater dr. Branko Brinšek, dr. med. spec. psih., doc. dr. Aksinja Kermauner, doktorica specialne in rehabilitacijske pedagogike, ter zdravnik, pediater in psihoterapevt dr. Viljem Ščuka. Ravno v mesecu novembru bo izšla tudi nova knjiga dr. Ščuke, ki sicer govori o ADHD in soobolenjih, vsebuje pa tudi zapis o skotopičnem sindromu na nekaj straneh, pri čemer ni nepomemben podatek, da je recenzent knjige prof. dr. Pirtošek, predstojnik katedre za nevrologijo na ljubljanski medicinski fakulteti in dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za bolezni živčevja UKC v Ljubljani.
Dodali smo tudi dve mnenji, ki sicer nista nastali kot odziv na to objavo v Delu, sta bili pa na temo tega članka zapisani s strani dveh vrhunskih svetovnih strokovnjakov: prof. dr. Márcie Reis Guimarães, dr. med., ugledne brazilske oftalmologinje, raziskovalke, predavateljice s področja oftalmologije in diagnostičarke Irlen ter dr. Adama K. Andersona, svetovno priznanega nevrologa, raziskovalca in predavatelja na Cornell University v ZDA. Oba pojasnita, da skotopični sindrom NI oftalmološki problem.
V članku posebej izstopajo trije »očitki« na naše delo (prostora za demantiranje vseh napačnih navedb, verjetno žal ni, v kolikor pa uredništvo presodi, da lahko, pa pripravimo tudi to).
Prvi očitek, ki je s prvim delno povezan, je ta, da pomoč, ki jo ponujamo, nima znanstvene podlage. Le v zadnjih treh letih (2019, 2020, 2021) je izšlo veliko člankov, ki dokazujejo delovanje folij, delovanje filtrov, učinke na branje, počutje, glavobole, uspehe pri osebah po travmatski poškodbi glave. Starejših člankov je še več. Avtorji so ugledni znanstveniki z vrhunskih svetovnih univerz, tudi oftalmologi. Za pokušino:
Barvne folije so takoj in bistveno (p <.001) zmanjšale število fiksacij in regresij na 100 besed, medtem ko so se pozitivni dejavniki, kot so širina zaznave vidnega polja, hitrost branja, relativna učinkovitost in razumevanje, znatno povečali (p <.001). Ugotovitve te raziskave kažejo, da je lahko prilagoditev barvne podlage učinkovito orodje za pomoč številnim mladim pacientom, ki med branjem doživljajo popačenja besedila med branjem. / Guimarães, M. R., Vilhena, D. D. A., Loew, S. J., & Guimarães, R. Q. (2019). Spectral Overlays for Reading Difficulties: Oculomotor Function and Reading Efficiency Among Children and Adolescents With Visual Stress. Perceptual and motor skills, 0031512519889772.
Članek, ki dokaže učinkovitost barvnih leč pri travmatski poškodbi glave in migrenah s funkcionalno magnetno resonanco. / Tosta, S., & Anderson, A. (2019, May). Precision-Tinted Spectral Filters Reduce TBI-Related Migraines and Visual Cortical Sensitivity. In BRAIN INJURY (Vol. 33, pp. 162-162). 2-4 PARK SQUARE, MILTON PARK, ABINGDON OR14 4RN, OXON, ENGLAND: TAYLOR & FRANCIS LTD.
Nekaj drugih kratkih povzetkov znanstvenih člankov preberite na tej povezavi.
Drugi se nanaša na učinek placeba pri nošenju očal, kar je bilo ovrženo tudi v nekaterih znanstvenih raziskavah. Če je tako, če so torej filtri Irlen placebo, potem Irlen klinike, presojevalcev in diagnostikov ne potrebujemo. Če se da torej pri glavobolih, vrtoglavicah, premikajočih se črkah in še čem, kadar to povzroča skotopični sindrom, pomagati s placebom, lahko tovrstno pomoč ponudijo vsi strokovnjaki, našteti v članku, in še kakšni, kajne? Veseli bomo, če zna še kdo umiriti premikajoče se črke in glavobole pod fluorescentnimi lučmi s svojimi pripomočki. Naše čakalne vrste so izredno dolge, nikjer se ne oglašujemo. O učinku filtrov Irlen poročajo mnogi zadovoljni uporabniki, vzemite si čas, preberite čisto vsako zgodbo, čisto vsaka je drugačna. Vprašajte se, koliko otrok in odraslih lahko s takšno objavo prikrajšate za pomoč, ki jo potrebujejo.
In nenazadnje je v članku večkrat očitano, koliko skupaj z diagnostiko filtri stanejo (naveden je napačen znesek 500 eur, namesto pravih 440 eur). Res je, očala stanejo, a tudi pomagajo. Barvanje filtrov v Irlen laboratoriju v Kaliforniji je drago, usposabljanje za diagnostika tudi. V redkih primerih, ko se zgodi, da filtri ne pomagajo, opravimo brezplačen pregled in filtre zamenjamo, dokler ne dobimo ustrezne rešitve. Kadar osebi s potrjenim skotopičnim sindromom zaradi komplicirane oblike sindroma ne moremo pomagati, ji ne zaračunamo nič, tudi če smo za to porabili več deset ur dela. Kadar filtri pomagajo, je plačani znesek pogosto nekajkrat odtehtan. V ta kontekst sodi tudi očitek, da je Inštitut podjetje, in da klinika ni bolnišnica. Ne, Inštitut ni podjetje, je zasebni zavod. Klinika pa ni bolnišnica, kot ni bolnišnica nobena Irlen klinika v svetu. Naziv Irlen klinika smo prejeli od mednarodnega Irlen inštituta in smo nanj ponosni. Smo edina Irlen klinika na širšem geografskem območju. K nam hodijo na obravnave otroci in odrasli tudi iz tujine.
Zaradi članka novinarke Milene Zupanič pričakujemo njeno opravičilo in opravičilo uredništva časopisa Delo, ter objavo vseh mnenj, ki ste jih prejeli ali jih šele boste kot pisma bralcev.
Mnogi uporabniki filtrov pridejo do nas šele po tem, ko so poiskali pomoč pri drugih strokovnjakih in izčrpajo vse druge možnosti. Tisti, ki jim obravnava pri specialnem pedagogu, psihologu psihiatru, oftalmologu, nevrologu pomaga v celoti, seveda ne iščejo naprej. Nekateri pa morajo. Nekateri specialni pedagogi so postali presojevalci skotopičnega sindroma ravno zato, da lahko ob pomoči, ki jo otrokom nudijo sicer, in jo, v celoti, dodatno pomagajo. Argumenti, ki jih naštevate v članku, ne vzdržijo, saj bi po analogiji potem lahko rekli, zakaj gredo ljudje k nevrologu, če pa lahko vse svoje težave rešijo pri oftalmologu. Žal ne, ker sta vsak strokovnjak za svoje področje, tako kot smo mi. Predvsem starši se trudijo svojim otrokom olajšati učenje, branje, življenje, zato posežejo tudi po čem tako »novem«, »neuradnem«, kot je metoda Irlen.
Metoda Irlen je pri nas morda res novost (v svetu je poznana že 40 let). In novosti nekateri včasih sprejemajo z negotovostjo, nezaupanjem. Razumemo.
Morda nas tudi zgodovina kaj nauči.
V 19. stoletju se je po Evropi in Ameriki širila puerperalna sepsa ali mrzlica porodne postelje, zaradi katere so ženske po porodu množično umirale. Šele po več desetletjih razsajanja te mrzlice je Oliver Wendell Holmes, zdravnik in kasneje zaslužni profesor Harvardske medicinske šole, ugotovil, da si zdravniki, ki so pomagali pri porodih, niso umivali rok pri prehajanju od ene do druge porodnice, ali pa po tem, ko so končali z obdukcijami, ter opozoril, da je to vzrok za tako številne smrti. (Do podobnih zaključkov je prišel na Dunaju le nekaj let kasneje tudi zdravnik Ignaz Philipp Semmelweis.) Ignorirali so ga, ga omalovaževali in njegovih izjav niso jemali resno. Svojo prakso opravljanja porodov z umazanimi rokami so nadaljevali naslednjih 30 let. Še mnogo žensk je umrlo. Šele takrat so ponovno premislili o njegovih predlogih, začeli umivati roke in sterilizirati instrumente in puerperalna sepsa je bila izkoreninjena.
Zdravniki, ki so bili takrat opozorjeni, da se da narediti več, preprečiti smrti, so si opozorila privoščili ignorirati, saj so takrat predstavljali uradno priznano »stroko«. So imeli prav?
Inštitut za skotopični sindrom, Irlen klinika Slovenija,
v njegovem imenu diagnostičarke:
doc. dr. Polona Kelava, direktorica Irlen klinike Slovenija, certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Ljubica Kosmač, prof., strokovna vodja Irlen klinike Slovenija, certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Petra Vovk, prof. def., certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
Maja Volk, mag. prof. inkl. ped., certificirana diagnostičarka skotopičnega sindroma po metodi Irlen
